Prodajalna sladkarij

Belolasa zdravnica je, na receptu podoben list, načečkala “Izpolnjuje fizične kriterije za vpis na AGRF.”Tega takrat nisem videl. Mogoče me zato niso sprejeli. No, najbrž ne.

Odhitel sem na AGRFT in dan prepozno oddal vso potrebno dokumentacijo. Dokler sem plačal “stroške” avdicije, jim je bilo vseeno. Zoprna starka z očali mi je iz rok izpulila prozorno plastično mapo,na hitro razvrstila njeno vsebino in zabevskala: “Znamka!”

“Kaj gospa?”

“Znamke ni, znamke! Kako naj vam te stvari potem pošljemo spet nazaj?”

“Aja, oprostite. No, saj jih ne rabim.”

“Ja, mi tudi ne, a ne? Mislim…”

Avdicijo sem imel čez en teden. Na pamet bi se moral naučiti tri odlomke dramskih besedil (monologe), dve pesmi in en odstavek proznega besedila. Naučil sem se pol monologa iz Julija Cezarja (Brutus) in pol Villonove Balade obešencev.

Tisti dan sem sem s kakimi 40-imi , 50-imi kandidati čakal v majhni zakajeni sobi, kjer so bile kamnite stopnice, majhna lesena miza, klop in avtomat za kavo. Bil je zadnji dan avdicije in bil sem zadnji na vrsti. Prišel sem ob desetih in čakal do treh. Idiot.

Na videz sem poznal par žensk. Tako ali tako so bile večinoma same ženske. Mala, debelušna Štajerka je razlagala, glas se ji je tresel od strahu: “Tretjič sem že tukaj. Prvič iz sebe nisem mogla spraviti niti besede, drugič sem sredi avdicije padla skupaj. Odnesti so me morali ven.” Dve poslušalki sta otrpnili od strahu, tretje pa se je samo namrdnila. Odšla je nazaj na svoje mesto in prižgala prenosni radio. Čez pet minut je iz dvorane, kjer je potekal “umetniški preizkus” prinorel eden od profesorjev, ves penast in rdeč v obraz. “TUKAJ NOTRI POTEKA AVDICIJA, UGASNITE RADIO, MATER!” Ženska je dala bolj potiho. Ko se je profesor vrnil v dvorano, je dala spet bolj na glas.  Kadila je in z glavo migala v ritmu glasbe. Ta ženska je bila edina v prostoru, ki bi lahko bila igralka. Kasneje sem slišal, da je bila sprejeta.

Ves čas sem čepel na mrzlih stopnicah in se opazoval. Najprej me je bilo strah in sem si poskušal predstavljati kaj se dogaja tam notri. Vse izkušnje in govorice, ki sem jih slišal, sem poskušal strniti v eno, logično miselno shemo, v en smiselni vzorec. Ni šlo.

Po nekaj urah živčnosti je nastopil trenutek, ko sem postal čisto otopel. O čisto ničemer nisem razmišljal. Ne o avdiciji, ne o tem zakaj ne znam besedil, ne o tem, kaj se dogaja tam notri, ne o tem ali si res želim na to akademijo s postanim vonjem.

Končno so me poklicali.

Malce sem se zbudil. “O kako sveže izgledate danes,” sem rekel ob prihodu v dvorano. V dveh vrstah je sedelo ducat starcev, ki so kadili. Čisto vsi so imeli rdeče in zgužvane obraze in izgledalo so slabo, zares slabo. Spomnil sem se na Beznico.

“A to šalo si pripravljal celo dopoldne?” je rekel eden od njih. Starčevski glas iz druge vrste. Nisem odgovoril. Ko sem se povzpel na oder, je nekdo preklinjajoč vstal in odšel zapreti vrata, ki sem jih pozabil zapreti za sabo. Spomnil sem se na Za zaprtimi vrati. Na AGRFT-ju jo baje radi uprizarjajo.

“No, dajmo, prvo besedilo,” je rekla stara Jožica Avbelj. Poskušala se je nasmehniti. Ni ji uspelo.

Začel sem govoriti. Kar tako. Sploh se nisem premikal, ali kaj podobnega. Samo stal sem in govoril dokler nisem prišel do tistega dela, kjer me je zmanjkalo. Utihnil sem.

Mrmranje.

“No, dajte drugi monolog.”

“Ne znam.”

Glasnejše mrmranje.

“Recitirajte pesem.”

Spet sem govoril. Skoraj brez poudarkov, monotono, brez čustev. Samo stal sem in govoril dokler nisem prišel do tistega dela, kjer me je zmanjkalo. Grdo so gledali. Gledali so kakor, da gledajo nekaj, kar si ne zasluži njihovih pogledov. Gledali so kakor, da gledajo nekaj, kar si ne zasluži njihovega časa.

“Nič ne znate! Ja kaj si pa mislite?!” je rekel neki starček spredaj.

Vse skupaj mi je bilo vedno manj všeč. Nisem znal besedil, ampak ti ljudje so mi hoteli dopovedati, da me ne ocenjujejo kot kandidata za njihovo “akademijo”, ampak kot človeka. Bil sem preziranja vredni niče pred velikani z vsemi ključi. Samo da to niso bili nikakršni velikani. Vse kar sem videl, so bili zlomljeni starčki, ki so z izkazovanjem svoje nadvlade nad najstniki lovili zadnje kaplje svojih posušenih življenj.

“Ploskajte za mano v ritmu,” je rekel zavaljeni, stari bedak in zaploskal brez vsakršnega ritma.

“Ne, tega ne bom. Sploh vas nisem slišal,” sem rekel. V meni je zavrelo.

“No prav.”

Niso me silili.

“Zapojte še pesem.” Zabrundal sem Fredija Millerja, kar me je malo nasmejalo, tako da sem na koncu celo na glas zapel. Potem sem se spomnil kje sem, umolknil in odšel ven. Za sabo sem zapl vrata.

S temi desetimi jurji bi si lahko kupil devede in še malo bi mi ostalo.

Škoda.

Kako to? Kako to, da na moje, od uničenih mladostniških sanjarij bolestno srce, še zmeraj najbolj poskoči ob preproščenih, veselih pesmicah? Ne vem. Ne, res ne vem. Prava glasba se mi dostikrat gnusi. Kakor “pravi” filmi, “prave” knjige, “pravi” ljudje….

Ampak s to formulacijo je nekaj narobe. tako ali tako je nekaj narobe z vsem kar obstaja in kar je, ampak s to formulacijo je nekaj v resnici narobe. Bolj kot o njej razmišljam, bolj napačna se mi zdi. Ne, vesele pesmice mi resnično zagrejejo dušo (trenutno npr. The Corrs - Summer Sunshine, najboljša pesem vesh časov!, zaenkrat), ampak v resnici nimam tako samosvoje drže, kakor bi si želel. Najbolj in najbolj iskreno se razveselim takrat, kadar sem navdušen nad nečim, kar je predmet splošnega zgražanja, ali nad čim, kar nihče ne pozna. Ampak to se zgodi tako tako zelo zelo malokrat. Seveda, če si priznam, so mi v resnici resnično všeč tisti filmi, ki so “pravi”, tiste knjige, ki so “prave”, tisti ljudje, ki so “pravi”. Pri glasbi se še najbolj držim, pri glasbi sem čisto ANTI-. AMPAK! Osnovna premisa antikonformista je ta, da za svoj obstoj potrebuje konformiste, da jim lahko kontrira, da je lahko ANTI-. Torej sploh ni nič drugega kako obrnjeni konformist. In še zadnji, manjkajoči žebelj - v dobi neustavljive, hiper-kapitalistične globalizacije ni ničesar…ničesar novega, ničesar, kar ne bi zate že bilo izbrano, nobenega filma, ki ga kdo že ne bi pogledal, nobene knjige nad katero se nekdo že ne bi navdušil, nikoli ne moreš biti sam in edini, en in edini, sploh edini. Osnovno gonilo liberalne družbe, ki je na stavilo na individualnost, se je že zdavnaj sesedlo u tri pizde pićke materine. Svobode torej sploh ni, ampak…

IMAM PA VSAJ SVOJE PESMICE!

JEJTE DREK.

VAŠ,

Z.

“Trnovo! kraj nesrečnega imena;
tam meni je gorje bilo rojeno
od dveh očetov čistega plamena.” (Je od vesel’ga časa teklo leto, France Prešeren)

Živim v Trnovem, nesporno najlepšim ljubljanskim okrajem. Ampak tukaj so zbrani vsi moteni ljudje v Ljubljani. Mogoče se vsakemu mlademu človeku zdi, da so v njegovem okraju zbrani najbolj moteni ljudje v mestu. Ampak v Trnovem gre za neposrečeno zmes umetnikov, običnih propalic, malih čefurjev in zlobnih bakic, ki vsi skupaj narekujejo tempo življenja. V Trnovem.

1) (Zjutraj) PROPALICA

Miha vsako jutro vstane ob 6ih in nato pred bloki preži na jutarnje sprehajalce psov. Nima službe, nima denarja, nima ženske in nima prijateljev. Ima pa 32 let. In živi pri starših. Njegov oče je zloben, neuravnovešen psihopat, ki strelja golobe z zračno puško in se sramuje svojega brezdelnega sina.

Izjemoma zjutraj sprehajam psa. Miha me opazi. Šit.

“Tale pes pa nič ne uboga. Ni natreniran.”

“Res ni Miha. Ne jebe pet posto. Tak je.”

“Precej dobro znam s psmi. Pridi Miki, pridi, pridi, ts, ts, ts, lej kaj mam Fifi!”

Pes ga ignorira.

“Ja ja, tvoj pes ni treniran, se vidi.”

“Mhm. Vem Miha…….in kako si?”

“Ma zajebavajo me. Vsi pospisku. Jaz vem, da je folk danes prifuknjen. Tako je.”

“Miha lepo se mej.”

“Kam greš? Daj, grem s tabo.”

“Ne, ne, domov moram. Nazaj spat.”

“Ne, brezveze. Grem lepo s tabo gor, si skuhava kavico, prižgem še kakšen čik.”

“Naslednjič Miha, prav? Res sem utrujen.”

“Nisi, nisi. Zdaj si že vstal, zdaj ne boš mogel več nazaj spat. Sam to prav dobro vem. Res je tako.”

“Jaz lahko. Grem Miha, adijo.”

“Te pospremim, ni problema.”

“Ni treba, adijo.”

“Grev…”

“ADIJO PIZDA!”

2) (dopoldne) BAKA

Najbolj grozna vešča živi v našem bloku, v 8. nadstropju. Pri nabiralnikih preži na mimoidoče in jih napada. Največkrat mene.

“Ti! Kadil si travo! Videla sem te z balkona! Kadil si travo in potem strašil otroke! Hotel si jih pometati v Ljubljanico!”

“Ne strašim jih gospa Peglar. Ne kadim trave gospa Peglar. Tobak je bil.”

“Obvestila bom tvoje starše. Pa zamenjaj si majico, poglej kako je grda!”

“Bom gospa Peglar. Mudi se mi. Moram iti.”

“Ponoči se potikaš naokoli in se družiš z vandali, ki pijejo, kadijo in kradejo kolesa. Vse vem.”

“Ne gospa Peklar, hodim na faks in delam in hodim k maši. Doma pomagam pri opravilih, poleg tega oskrbujem nekega starega gospoda.”

“Nauči se pozdravljati starejše. Brez kompasa ste, cela vaša generacija. Pa k spovedi. Starše bom vseeno obvestila.”

“Gospa Peklar 24 jih imam. Ne bo jih zanimalo.”

“Višek! To je višek, mularija. Delati pojdite.”

“Saj bi šel gospa Peklar samo ne morem mimo vas.”

3) (popoldne) “UMETNIK”

Umazani dolgolasec poseda pred KUD-om FP. Prisede k naši mizi.

“Pisatelj sem. A mate kak čik?”

“Nimamo gospod.”

“Kurc, proklete pizde škrte, jest zmeraj dam, ko imam.”

“Gospod ne kadimo. Nimamo.”

“No ja, mogoče. Živčen sem u pizdo materino, ravno pišem svoj tretji roman.”

“Res? Katera pa sta bila prva dva?”

“Ne poznate. Nočem jih izdati. Tukaj jih itak nihče ne bi razumel. To je eno globoko sranje.”

“Zakaj pa potem pišete?”

“Zakaj? A zakaj pizda? Ja zato ker sem pisatelj, a ne?!”

4) (zvečer) ČEFURČEK

Nimam bencina, zato moram z avtobusom. Čakam na Music Box postaji. Grdo gledam, zato da me ne bi kdo slučajno ogovoril. Ogovori me mali čefurček z narastkom. Izgleda kot čisti Slovenček.

“Ej, rabm za en klic, a posodš telefon, pliz, majketi?”

Ker telefon valjam po rokah, skoraj težko rečem ne.

“Izvoli.”

“Fenkz care. Ej telefon sem pustu kodkući ne se jebat. Nokia za oko čuka evričev. Bli me kurac.”

Čefurček kliče. Po moje je star kakih 19, mogoče dvajset.

“Alo bre, pa kaj ti ni jasn?? Zmenla sva se ob osmih, ob osmih pička ena glupa, jaaaoooj! Ne me jebat, sam si glupa majketi! Daej morm it zdej, tle ni moj telefon, ajt!”

Vrne mi telefon.

“Te pičke a?”

“Ja.”

“Sam fukam jo pa dobr, joj stari kaj ji delam, Veš kera rit, čist huda pička, na polno jo fukam oduzadi člouk. Sam pol pa k najedajo jaooo sine, k bi jo kr ustrelu. Sej itak, glavn, da da za fukat. Ej zdej pa morm it, dobiva se s to mojo vještico. ajde care!”

“Živjo.”

Ko pogledam na telefon, vidim, da sem zadnji klic opravil sam.

Hecno je, kako se na naši zemljici tuji subkulturni koncepti kmalu izpremenijo v tržne in simbolne niše.

“Kaj pa ti kaj delaš?” sem oni dan čisto splošno in ne preveč zainteresirano vprašal nekega mladeniča, ki so mi ga predstavili na Trnfestu. Kolega od kolega.

“Ja, furam alter, kaj pa!” mi je odločno ne-odgovoril. Češ, kaj me pa sploh sprašuješ tepček, ali tega nisi mogel spoznati že po tem kako izgledam?

Šele takrat sem spoznal, da spadam v staro šaro jaz, ne pa on. Kajti res so ljubljanske uličice že nekaj časa polne uniformiranih “alternativcev”, ki želijo, ne, zahtevajo, da jih kot takšne tudi prepoznate. V tišini svoje lobanje sem sestavil naslednje prevladujoče kriterije, za katere si upam trditi, da za naše alterje precej točno držijo (gre za ali ali sistem):

- gredo kdaj pa kdaj na Metelkovo

- nosijo srednjevzhodni karirasti šal oz. ruto

- imajo cede od vsaj enega indie benda (lahko več)

- so načelni anarhisti ali vsaj radikalni levičarji (velja za advanced alter poglavarje)

- berejo Žižka (velja za alter ubergenerale)

To je približno to. Seveda obstojajo številne modifikacije vsakega od kvalifikatorjev, kot npr.  - sovraži vse kar je Zahodnega,  - načeloma ne hodi v McDonalds, itd. A kot že rečeno, gre za finese.

Jp, zdi se, da je pojem alternativne kulture je pri nas kaj kmalu, ko je pridobil na večji številčnosti, obnorel ljubljansko (in ostalo) mladež, ki je kojci začela zakoličevati njeno zunanjo, pa tudi notranjo podobo. Alter je postalo to, kar je alter v tujini, oziroma natančneje, alter je postala to, kar je kot alter izgledalo. Tako so šli kranjski tinejdžerji v kakšen London ali Manchester, tam na prvi metro postaji uzrli pisano gručo “native” skvoterjev in vzkliknili: “Pa to je to! To je zdaj moderno! To je alter! Gremo bit alter, ejga!”

Tovrsten “originalni”, z arabskimi rutami ozaljšani alter, ki je pri nas vsekakor prevladujoč, ima seveda kaj malo zveze s pristno alternativno domačo inteligenco. Šur, zihr ima tudi kakšen od slednjih klipsno v obrvi, ali pa nosi sprano vojaško jakno, sicer pa gre močno dvomiti v to, da so si omenjeni arhitekti naše alternative pred dvema desetletjema, ko so zavzemali bivšo vojašnico na Mtelkovi, glave belili z modnimi zapovedmi. Ali pa si jih z njimi belijo danes.

Po mojem skromnem prepričanju, ki si ga delim z nekaterimi somišljeniki, alter v tujini ponavadi označuje množico subkultur, ki poskušajo, vsaka po svoje, ponuditi kolikor toliko konkretno alternativo ali pa opozicijo prevladujočemu mainstreamu. Pri tem gre predvsem za idejne koncepte, ki se na koncu svoje evolucijske poti preobrazijo v določene zunanje trende.

Pri nas gre, kakor vedno, za obraten “fenomen” - najprej roba, potem pa…ah klinc, potem smo pa že tko al tko nardil to kar smo hotl, a ne?!

Z našo alternativo je nekako tako kakor je z vzponom našega mladinskega, “radikalnega” levičarstva - furamo ga, ker ga furajo tudi vsi ostali (frendi, znanci, Bravo idoli, itd). Ne vemo zakaj ga furamo, še manj vemo, kaj to je, ampkaj hej, koga je pa to še kdaj zanimalo? In za oba, tako za mladega slovenskega alternativca, kakor za mladega radikalnega slovenskega levičarja (podobi se pogosto prepletata, je še bolj simpl) je simptomatično, da morata svoje pripadništvo nasilno butati navzven. In obratno - to, da doma nažigata Lady Gaga, zadovoljno prikimavata Jelinčičevim populističnim foram in sanjata o hudem fletu ter Audiju A8, pa morata skrivati.

Slovenski “botttom line” je torej naslednji -  alternativne subkulture so množično in nasilno stlačene v eno, standardizirano podobo “tipičnega” pripadnika alternative, ki mora vsebovati to ali to ali to (glej zgoraj), da ga kot alterja prepoznajo tudi drugi alterji in drugi ne-alterji.

“Kaj pa vsebina?” sem na koncu naivno povprašal kolega od kolega.

“Kakšna vsebina?”

Saj…

Takole je bilo. Ko sem lani še služboval za enega od ljubljanskih brezplačnikov, mi je moj šef sredi oktobra dejal: “V Sarajevo se gre za par dni. Nekoga rabim, da bi šel, malo degustacij, malo žuranja, potem boš pa kaj napisal.” Kakor vedno nisem imel pojma kaj hoče od mene, hkrati pa sem prav dobro vedel, da moram vleči iz njega. Drugače ne bo nič.

“Šef zakaj hočeš, da grem v Sarajevo? Kaj pa se dogaja tam?” sem naravnost usekal. Mogoče bo šlo.

“Peutnina Ptuj odpira tam svojo fabriko ali nekaj takega. Vse je pokrito, samo iti moraš. Z avionom greste, iz vseh bojo.”

“Bojo kaj?”

“Ja novinarji, ne. Iz vseh hiš.  Drugače bi šel jaz, ampak ne morem. A greš?” je vztrajal.

“Kurc, grem.” sem se odločil. Tako ali tako sem bolj ali manj plesnil doma. Trenutek namišljene spontanosti me je razveselil, čeprav je bil pravzaprav čisto premišljen. Kaj sem pa vedel.

Šef je rekel, da moram biti naslednji dan na Brniku. In res sem bil. Zmedena, presušena piarovka ptujskih perutnincev nas je že čakala. “Živjo, jaz sem Zaza.”

“Aha, aha.” je pokimala in hitro prečrtala moje ime s seznama. Ko je videla, da sem z zastonjskih lističarjev, mi je odtegnila svojo pozornost in se prepustila živčnemu čakanju na velike ribe. Bila je zelo slaba piarovka. Izgledala je kakor ena tistih razpotegnjenih, dolgočasnih, neatrakitvnih rib, ki jih v akvarijih živalskih vrtov vsi preskočijo. “Jebeš to, kje so raki?” rečejo.

Usedel sem se za šank letališkega bara in se delal, da berem knjigo, ki sem jo privlekel s sabo. Mislim, da je bil Fantejev Vprašaj prah. V resnici sem škilil iznad platnic in vsake toliko pozersko srknil malo kavice. Starec zraven mene se je z vinom polil po jajcih. Nič se ni razburil, še vstal ni. Rdeče kapljice so mu kapljale dol z jajc. Mirno je pil naprej.

Novinarska smetana je počasi prihajala. Delo, Dnevnik, RTV, 24 ur, Finance, sami kurčevi pametnjakoviči. Takoj so mi šli na živce. Ampak najbrž bi mi šli ne glede na to, kako bi izgledali. Dejstvo je bilo, da so bili oni glavni šerifi, jaz pa sem bil pisunček, ki je šele začel in ki bi nekega dne rad postal tak kot oni. Samo da je bila to zadnja stvar ki bi si je želel. Bili so stari, utrujeni, naveličani, bedni, kisli. Na letalu so sedeli skupaj in na glas komentirali politiko in finance. “Kakšni kurci,” sem si mislil.

Sedel sem zraven Piarovke. “Jebi se Murphy, prav jebi se” sem rekel čisto čisto potiho. V resnici sem si najbrž samo mislil. Družbo mi je še vedno delala predvsem knjiga, ki je nisem bral, čeprav sva si s piarovko izmenjala nekaj nerodnih, vljudnostnih faz. Vse skupaj nas je bilo kakih štirideset novinarjev. Za lokalne novinarje in tračarje se nisem zmenil. Sploh se nisem spomnil, da se s tem obnašam enako kakor ena od tistih oholih, gosposkih pizd nekaj vrst naprej.

V Sarajevu še nisem bil. Zdel se mi je čuden, s svojim linearnim, črtnim potekom. Sicer pa so nas takoj prepeljali v nek nobel hotel na robu mesta. Imel sem svojo sobo z dvema kraljevskima posteljama, razkošno, marmornato kopalnico in preveč prostora.  Televizija je imela preveč kanalov. Veselje me je kmalu minilo. Koji kurac, kaj pa naj zdaj delam? Program se je začel šele naslednji dan, večer pa se je šele začel. Kot en papak sem čakal, da prigode potrkajo na moja vrata. Kdaj bo na moja vrata potrkal kakšen milijarder, ali pa kakšna nevarna ženska, kdaj bo v mojo sobo priletel odpadli motor letala? Kdaj se bom podal na noro pot bizarno norih dogodoivščin? Kdaj bom postal naslednji Hunter Thompson?

Nič. Odšel sem do hotelskega bara. Nihče ni razgrajal, nihče se ni streljal, nihče se ni pretepal, nihče ni bil pijan. Nobenih žensk v dolgih, večernih oblekah, nobenih barmanov, ki delajo ognjene pijače in mečejo v zrak vse kar je steklenega. Nič, navaden bar pač. In spet povsod ti novinarski starci, pa par tračarjev in lokalcev. Tako torej!

Malo sem se še sprehodil po hotelu, potem pa se pobral nazaj v sobo. V dvigalu sem naletel na enega zoprnega pametnjakoviča, ki me je želel impresionirati s svojim bogatim poznavanjem literature. Spomnil sem se, da mu je omenjeni impulz sprožil Fante, ki sem ga še zmeraj valjal po rokah. Lift je bil počasen, tip pa ni nehal. Predstavljal sem si, da ga davim dokler ne omaga, potem pa mirno odkorakam v svojo sobo. Na žalost sem storil samo zadnje.

Soba mi je začenjala iti na živce. Preklel sem šefa in Sarajevo. Odprl sem okno in na vse grlo zavreščal ven, na mesto. Krik je bil visok, kakor od kakšne zlobne starke. Bil sem boljše volje. “Dajmo Zaza!” sem zavpil, spet na glas, “DAJMO STARI!”

V tistem trenutku bi lahko bi šel ven. Moral bi iti ven. Nazadnje sem se upičkil. Prižgal sem televizijo in zaspal…